Inštitut za elektrogospodarstvo v Ljubljani je svojemu krajšemu imenu Elektroinštitut dodal ime svojega ustanovitelja, kajti splošno znano je, da je bil pobudnik in borec za njegov nastanek akademik Milan Vidmar. Še več kot to, postavil je osnovne smeri in cilje njegove dejavnosti in ga z odločno zavzetostjo vodil ob prvih korakih mimo nevarnih pasti. 29. decembra 1950 je inštitut vzela v svojo pristojnost Slovenska akademija znanosti in umetnosti, sprejela je pravilnik dela in za upravnika inštituta izvolila pobudnika, akademika Milana Vidmarja. Znano je tudi, da je akademik Vidmar vodil inštitut do 1. maja 1959, torej več kot deset let, mu zvečine oblikoval program dela in pri uresničevanju programa kot zgled drugim sam najbolj zavzeto sodeloval. Večkrat je bilo zapisano, da je bil Vidmar spiritus agens inštituta. Ko danes govorimo o akademiku Milanu Vidmarju, je potrebno povedati nekaj več, kot je bilo v navadi pred leti. Tedaj so ga njegovi učenci pogosto omenjali, o njem pripovedovali, z velikim občudovanjem in spoštovanjem, podrobnosti o načinu njegovega preprostega pojasnjevanja še tako težkih strokovnih problemov, o njegovih šahovskih dosežkih in pogosto tudi anekdote iz vsakdanjega življenja. Tako ne bo odveč, če zapišemo o njem nekaj faktografskih podatkov. Rodil se je 22. junija 1885 v Ljubljani. Po koncu šolanja na realni gimnaziji v Ljubljani odide za eno leto v Novo mesto, kjer dokonča šolanje še na osemletni gimnaziji. Nato odide na Dunaj, kjer študira strojništvo na Tehniški visoki šoli in študij dokonča leta 1907 ter je kasneje, leta 1910, promoviran za doktorja tehniških znanosti. Že v srednji šoli ga je pritegnila kraljevska igra in v svojih Spominih ravno v poglavju, kjer piše o Inštitutu za elektrogospodarstvo, omenja nekaj epizod iz svojega šahovskega življenja in se pred tem uvodoma sprašuje:
"Ali se nisem s petnajstimi leti odločil, da bom zastavil vse svoje sile v smer prodiranja proti prestolu v šahovskem svetu? Ali nisem bil takrat popolnoma prepričan, da mi v življenju ne more biti prav nič važnejše kakor naslov svetovnega šahovskega prvaka? Ali se nisem le počasi, le nerad vdajal dobrohotnim posegom znancev v svoje mlado življenje in le zelo počasi začel zapuščati šahovsko življenjsko progo? In ali nisem nazadnje, v zrelih letih, še na kandidatskem turnirju v New Yorku 1927. leta, ves vznemirjen, poslušal, da bi mi bilo treba samo zanemariti elektrotehniko in se ves obrniti v šahovski svet, pa bi bil prav gotovo postal njegov cesar?"
Naključje je hotelo, da je neposredno po koncu svoje šahovske kariere kot vrhovni sodnik na kandidatskem turnirju maja 1948 v Moskvi prejel povabilo na razgovor z ministrom N. Petrovičem, ki sta ga opravila ob njegovem postanku v Beogradu in kjer ga je minister, kot je zapisal v Spominih, vprašal:
"Zato imam, tovariš profesor, naročilo, da vas vprašam, ali hočete prevzeti raziskovalni inštitut za elektriško gospodarstvo, ga organizirati, izgraditi in napolniti s svojim delom?"

Vidmar je bil v svojem času po današnjih merilih zvezdnik. Tega so se zavedali v prvem povojnem obdobju tudi njegovi nasprotniki. Nekoliko manj znano je, s kakšnimi težavami se je Vidmar soočal v povojni Sloveniji in Jugoslaviji, ko je ustanavljal Elektroinštitut, koliko ustvarjalne energije je pri tem izgubil, katero bi lahko izkoristil za bolj plodno delo, v korist razvoja stroke, v dobro naroda in države.

Obdobje zagona dejavnosti inštituta mu jemlje veliko življenjske energije, sam o tem pove:
"Skoraj odveč je opozarjati na okolnost, da so mi neprilike ob nastajanju inštituta, vzporedno tekoče delo ekspertiz, odgajanje strokovnih sodelavcev, predavanja na univerzi in ne nazadnje tudi nekaj dela na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti nakopičila toliko delovnega bremena, da sem bil v tistih letih bolj delaven kakor kdajkoli prej ali pozneje v svojem dovolj delovnem življenju."
O Vidmarju in njegovem inštitutu je bilo ob raznih prilikah veliko napisanega in povedanega. Ko prebiramo zapisano, tako tisto, kar je zapisal sam v prvih ekspertizah na novem inštitutu ali v Spominih, ali pa med teksti njegovih sodobnikov in poznavalcev, ne moremo mimo besed, ki jih je v priložnostnem govoru ob 50-letnici inštituta zapisal tedanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in sedaj njen častni član, akademik France Bernik.
"Samokritično je treba reči, da je akademik Vidmar najprej, takoj po koncu druge svetovne vojne, dvakrat predlagal ustanovitev inštituta Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, konec leta 1945 in konec naslednjega leta, obakrat neuspešno. Ne prvi povojni predsednik Akademije ne tedanje ožje vodstvo Vidmarju ni prisluhnilo. Vendar so se tudi potem, ko je zvezno ministrstvo v Beogradu naposled ustanovilo inštitut, postavljale inštitutu na pot najrazličnejše ovire, odkrita in prikrita nasprotovanja, spletke, celo prevare. Ko Milan Vidmar govori o vsem tem v svojih Spominih in poskuša odkriti vzroke zanje, uporablja izraz "revolucija", "revolucionarna leta". Dobesedno pravi, in pri tem se izraža olepševalno oz. samocenzurno, da so vse njegove neprijetne zgodbe z inštitutom povzročile "klice, ki se prebujajo v življenje iz vsake revolucije" (Spomini II, 1964, 319). Vprašujemo se, kako je mogla povojna totalitarna oblast nekaj let vztrajno nasprotovati ustanovitvi inštituta, prepotrebnega za obnovo porušene države in njeno elektrifikacijo, in če že, kako je mogla v prizadevanjih za skupno dobro ovirati moža, ki se je v javnosti istovetil s povojno politično ureditvijo pri nas ali je vsaj kazal do nje nedeljene simpatije, kar je oblast tudi priznala s tem, da mu je izkazovala zaslužena priznanja? Kakšna je bila osebnost, ki je zmogla v sebi toliko moči - ob podpori nekaterih slovenskih predstavnikov povojne oblasti - da je med Scilo in Karibdo naposled prodrla z idejo inštituta in jo uresničila v skladu z najnovejšimi dosežki in po najstrožjih merilih elektrotehniške stroke?

Milan Vidmar je uspel z inštitutom in s toliko drugimi načrti in hotenji, ker je bil močna in samozavestna osebnost, osebnost s središčem v sebi. Hkrati je bil dinamična, izrazito iskateljska narava, ki je nenehno odkrivala področja, v katerih je mogla v največji meri izraziti svoje sposobnosti. To dokazuje že dejstvo, da je diplomiral in doktoriral iz strojništva, za življenjski poklic pa si je izbral elektrotehniko, v kateri je postal evropsko znan in če bi že takrat podeljevali naziv ambasadorjev v znanosti, bi ga moral prejeti najprej on. Vendar tudi elektrotehnika Vidmarja ni mogla povsem zadovoljiti, uveljavil se je še kot mislec in kot šahist, kot šahist v svetovnem merilu.

Bil je svobodomiseln duh kot vsi Vidmarji, po političnem prepričanju liberalec, vendar liberalec z začetka našega stoletja, zasidran v miselnosti evropskega razsvetljenstva in njegovi tradiciji, po svetovnem nazoru strogi racionalist. Do duhovnega življenja in posebej etike se je opredeljeval s stališča naravoslovnih in tehniških ved. Kot pripadnik Vidmarjeve dinastije razumnikov je bil tudi zanj razum prva in najvišja zapoved, z njim je presojal znanosti, vse umetnosti, celo glasbo, estetiko, moralo in zlasti življenje v njegovih najbolj mnogovrstnih pojavnih oblikah. Sicer so tudi njega racionalista začeli vznemirjati dvomi, brž ko je moderna fizika zavrgla nekatere dotlej veljavne naravne zakonitosti in klasično vzročno-posledičnost, in samo življenjska usoda je Vidmarju prihranila, da dvomov ni radikaliziral do kraja in se mu svet ni pokazal zgolj kot slepo, nerazložljivo, nerazumno naključje.

Ustanovitelj in prvi upravnik inštituta je bil torej večstranska osebnost evropskih razsežnosti, človek, ki je po strokovni vrhunskosti in po miselnem profilu zapustil svojim naslednikom visoka merila in jim otežil primerjanje z njim. Vendar je Slovenski akademiji znanosti in umetnosti kot ustanoviteljice v zadovoljstvo in čast, da se je inštitut, imenovan po njenem odličnem članu in nekdanjemu predsedniku, v pol stoletja uspešno razvijal in predstavlja danes vodilno slovensko tehniško in znanstvenoraziskovalno organizacijo na področju elektroenergetike in splošne energetike. Če sprejmemo misel, da se prihodnost ustvarja v sedanjosti, potem za inštitut v naslednjih desetletjih, morda tudi v naslednjem stoletju ne bi smeli biti v skrbeh."